1. Kdo je za tem člankom?

Smo člani manjše skupine ljudi z vsega sveta, ki Sveto pismo sprejemajo kot edino vodilo. Potem ko smo preučevanju Svetega pisma, predvsem poglavjem, ki se nanašajo na prihodnost, posvetili precej časa, smo spoznali, da moramo to, kar smo se naučili, deliti z vami. To znanje je tako pomembno, da smo zaradi posredovanja tega znanja pripravljeni na težave in žrtve ter žrtvovati celo življenje. Močne sile si močno prizadevajo te informacije utišati.

2. Zakaj jemljete Sveto pismo tako resno? 

Svetega pisma nismo jemali tako resno, dokler nismo presenečeni odkrili, kako natančno je. Tako natančno, da so se celo napovedi, nastale pred tisočletjem, uresničile natančno na napovedan dan in do zadnje podrobnosti. To nas je pripeljalo do sklepa, da je za Svetim pismom vsevedni Bog, ki ni zavezan času in ve za konec od vsega začetka.

Naučili smo se tudi, da nas naš Stvarnik tako zelo ljubi, da nam je pripravil prostor v nebesih. A ker smo okuženi z boleznijo greha in trenutno ne moremo živeti z Bogom v nebesih, nam je za bolezen greha pripravil zdravilo.

Svetega pisma ne bi jemali tako resno, če nam Bog ne bi razodel, kako popoln nadzor ima nad prihodnostjo in da jo popolnoma pozna. To oblast najbolje razodevata dve knjigi: Daniel v Stari zavezi in Razodetje v Novi zavezi.

3. Navedite primer uresničene prerokbe iz Svetega pisma.

V drugem poglavju Danielove knjige je Bog babilonskemu kralju v sanjah povedal, da bodo na svetu od njegovih časov do konca le štiri svetovna cesarsta. Zgodovina je dokazala, da se je res zgodilo to, kar je Bog predvidel. Res so bila štiri cesarstva: babilonsko (od 605 pr. Kr. do 538 pr. Kr.), medijsko-perzijsko (od 538 pr. Kr. do 331 pr. Kr.), grško (od 331 pr. Kr. do 168 pr. Kr.) in rimsko (od 168 pr. Kr. do 476 po Kr.). Razodel je tudi, da se bo Rim razdelil na deset območij in v teh desetih območjih bo nastopil konec. Zgodovina je dokazala točnost Gospodovih besed. Leta 476 po Kr. je namreč rimsko cesarstvo razpadlo na deset narodov, iz katerih je nastala današnja Evropa.

Poleg tega je Bog razkril enkratne značilnosti posameznega cesarstva, na primer način vzpona in propada, ter glavne značilnosti posamezne vlade (glej Daniel 7 in 8) . Navedenih je dovolj podrobnosti, da mora nepristranski preučevalec zgodovine in Svetega pisma preprosto priznati, da v nebesih je Bog, ki vlada svetu.

4. Kaj je namen svetopisemskih prerokb?

Prerokbe nas želijo posvariti pred prihodnjimi krizami. Bog je na primer posvaril Noeta pred prihajajočim potopom, Abrahama in Lota pred uničenjem Sodome in Gomore, Mojzesu je povedal o egiptovskih nadlogah. V svoji veri so svarila vsi upoštevali. Ti dogodki so bili zapisani, da bi spoznali, da se je vse, kar je Bog napovedal, zgodilo natanko tako, kakor je napovedal. Zato si ne moremo dovoliti, da se ne bi zmenili za katero od njegovih prerokb, ki se še morajo uresničiti, saj nas bodo, če jih bomo upoštevali, varovale pred krizami.

Svetopisemske prerokbe imajo dvojni namen: želijo nam vcepiti zavest, da Bog je in usmerja vse dogodke, in nas opozoriti na resnost položaja.

5. Ali Sveto pismo vsebuje preroško svarilo, ki se mora še uresničiti?

Da, najresnejše preroško svarilo se pravzaprav šele mora izpolniti. Danes se nam zdi, da ni pomembnejše stvari, ki bi jo morali razumeti, kakor je ta prerokba, saj se dogodki zelo hitro odvijajo in naznanjajo njeno bližajočo se uresničitev.

6. Zaupajte mi najresnejše preroško svarilo, ki se še mora uresničiti.

» Za njima je prišel še tretji angel in govoril z močnim glasom: ‘Če kdo moli zver in njeno podobo in sprejme na čelo ali na roko žig, bo tudi sam pil od vina Božjega srda, namešanega v čaši njegov jeze: z ognjem in žveplom bo mučen vpričo svetih angelov in vpričo Jagnjeta. Dim od njihovega mučenja se bo vzdigoval na veke vekov. Ne podnevi ne ponoči ne bo oddiha za tiste, ki molijo zver in njeno podobo ter sprejemajo žig z njenim imenom . Tu je stanovitnost svetih, ki se držijo Božjih zapovedi in vere v Jezusa.’ « Raz 14,9–12.

To strašno svarilo opisuje dve skupini ljudi. Prvo skupino ljudi angel svari pred čaščenjem zveri in njene podobe, zato sprejemajo njen žig. Drugo skupino pa blagruje, ker upošteva Božje zapovedi. Temu svarilu neposredno sledi opis drugega Kristusovega prihoda, zato je to zadnje svarilo pred drugim Kristusovim prihodom.

7. Kako se lahko izognem čaščenju zveri in njeni podobi ter sprejemanju njenega žiga?

Dobro vprašanje. Da bi nanj lahko odgovorili, moramo ugotoviti, kaj so zver, podoba zveri in žig zveri. Edino logično je sklepanje, da nas Bog ne bi svaril pred takimi nevarnimi subjekti, če nam ne bi želel pomagati, da bi jih prepoznali. Naš ljubeči Oče nas ne bi izpostavljal ugibanju, če ne bi šlo za našo večno usodo. Zato ne preseneča, da opis zveri in njene podobe vsebuje predhodno poglavje, ki nam daje številne ključe, s katerimi lahko razvozlamo njuno identiteto.

8. Kako Sveto pismo opiše zver?

»Nato sem videl zver, ki je vstajala iz morja. Imela je deset rogov in sedem glav, na rogovih deset diademov in na svojih glavah bogokletno ime. 2 Zver, ki sem jo videl, je bila podobna panterju: noge je imela kakor medved, gobec pa kakor lev. Zmaj ji je dal svojo moč, svoj prestol in veliko oblast. 3 Ena od njenih glav je bila videti ranjena na smrt, a njena smrtna rana se je pozdravila. Vsa zemlja je šla polna začudenja za zverjo. 4 Ljudje so molili zmaja, ker je dal oblast zveri, molili so tudi zver in govorili: ‘Kdo je podoben zveri in kdo se more bojevat z njo?’ 5 Zveri so bila dana usta, s katerimi je govorila objestnosti in bogokletstva. Dana ji je bila oblast, da to počenja dvainštirideset mesecev. 6 Odprla je usta, da je preklinjala Boga: preklinjala je njegovo ime, njegovo bivališče in tiste, ki prebivajo v nebesih. 7 Dopuščeno ji je bilo, da je začela vojno s svetimi in jih je premagala. Dana ji je bila oblast nad vsakim rodom, ljudstvom, jezikom in narodom. 8 Zver bodo molili vsi prebivalci zemlje, katerih imena že od začetka sveta niso vpisana v knjigo življenja Jagnjeta, ki je bil zaklano… 16 Dosegla je, da so vsi, mali in veliki, bogati in reveži, svobodni in sužnji, morali dati vtisniti na desnico ali čelo žig. 17 And that no man might buy or sell, save he that had the mark, or the name of the beast, or the number of his name. 18 Tu je modrost. Kdor ima um, naj izračuna število zveri: je namreč število človeka. To število pa je šeststo šestinšestdeset.« Raz 13,1–8, 16–18.

9. V zgornjem odlomku je veliko simbolov. Kako naj si ta odlomek razlagam?

Svetemu pismu moramo dovoliti, da nam samo razloži simbole. Pričakovati moramo, da je Bog pomen teh simbolov razkril v Svetem pismu v naše dobro. Zato pri preučevanju simbolov potrebujemo le nekaj vztrajnosti, da bi našli njihovo razlago v Svetem pismu. S to metodo se izognemo človeškim domnevam in špekulacijam.

Sveto pismo človeške domneve in špekulacije obsoja, saj »nobena prerokba… ni stvar osebne razlage«, 2 Pt 1,20. Sveto pismo samo razlaga simbole, ki jih uporablja. Knjiga razodetja na primer vsebuje 404 vrstice. Od teh 404 vrstic se 278 vrstic skoraj dobesedno pojavi v drugih knjigah Svetega pisma, kjer je razložen njihov pomen.

Zato vas želimo spodbuditi, da ravnate kot Berojčani (glej Apd 17,10–11) in vsako oznanjevanje raziščete v Pismih. Kdor bo namreč pobožno bral Sveto pismo v želji, da bi spoznal resnico, ki ji mora prisluhniti, ga bo namreč razumel. »Če hoče kdo uresničevati njegovo voljo, bo spoznal… ali je od Boga ali pa jaz govorim sam od sebe.« Jn 7,17.

10. Katere simbole moramo razvozlati, da lahko identificiramo zver in njen žig?

Zver je predstavljena z mnogimi simboli, vendar se bomo zadovoljili s tistimi, ki so za njeno identifikacijo nujni. To so »zver«, »zmaj«, »morje«, »dvainštirideset mesecev« in »bogokletstvo«.

Zver : V svetopisemskih prerokbah je zver simbol kralja ali kraljestva. »Te velike zveri, ki so štiri, so štirje kralji … Četrta zver pomeni: Četrto kraljestvo …« Dan 7,17; 23 . Pri tej zveri se srečujemo z enkratnim kraljestvom, saj ne gre le za politično oblast, temveč tudi za religiozno, ker so ljudje »molili… zver«,Raz 13,4.

Zmaj : Po Svetem pismu je zmaj drugo ime za Satana, očeta laži in zapeljevanja: »veliki zmaj …ki se imenuje Hudič in Satan in ki zapeljuje vesoljni svet.« To pomeni naslednje: ker je Satan dal zveri »svojo moč, svoj prestol in veliko oblast« , lahko pričakujemo, da se bo zver obnašala enako zapeljujoče in zlobno kakor Satan. Zato lahko pri zveri najdemo veliko zapeljevanja. Raz 12,9; 13,2

Morje : V svetopisemskih prerokbah je morje simbol množice različnih ljudi. »… Vode… pomenijo ljudstva in množice,narode in jezike«, Raz 17,15. Enkratno kraljestvo ali oblast sta vstala iz morja, kar pomeni, da je nastalo na svetu, ki je gosto poseljeno z ljudmi različnih narodnosti.

Dvainštirideset mesecev : To obdobje ustreza trem letom in pol (42 deljeno z 12 meseci). Sveto pismo temelji na judovskem koledarju, po katerem ima leto 360 dni (30 dni v vsakem mesecu). Tri leta in pol ter dvainštirideset mesecev je enako 1260 dni. Razlog, zakaj mesece spreminjamo v dneve, je ta, da je Bog v svojih časovnih prerokbah pogosto uporabil dan za leto »… število dni… štirideset, tako se boste v štiridesetih letih pokorili za svoje krivde, za vsak dan eno leto…« » … po en dan za vsako leto sem ti določil«, 4 Mz 14,34;Ezk 4,6.

Dvainštirideset mesecev iz prerokbe pomeni 1260 let, v katerih so bila dana zveri »usta, s katerimi je govorila objestnosti in bogokletstva« in v katerih je začela »vojno s svetimi in jih je premagala. Dana ji je bila oblast nad vsakim rodom, ljudstvom, jezikom in narodom.« Raz 13,5; 7. To pomeni, da bo zver v tem obdobju preklinjala in preganjala Kristjane ter imela veliko oblast.

Bogokletstvo : V Svetem pismu je bogokletstvo opredeljeno na dva načina. Prvi način je ta, da oseba trdi, da je Bog ali njegova namestnica. »Ne kamnamo te zaradi dobrega dela, ampak zaradi bogokletja, ker se ti, človek, delaš Boga.« Jn 10,33. Zver, religiozno-politična oblast in kraljestvo, preklinja Boga, ker se pretvarja, da je njegova namestnica na Zemlji. Drugi način bogokletstva je dajanje odveze (oblast drugim odpuščati grehe). »Kaj ta tako govori? To je bogokletje! Kdo more odpuščati grehe razen enega, Boga?« Mr 2,7.

Zver, religiozno-politična oblast in kraljestvo, preklinja Boga ne samo s tem, da se pretvarja, da je njegova namestnica na Zemlji, temveč tudi z odvezo. Ni čudno, da ima zver »bogokletno ime« in preklinja »Boga: preklinjala je njegovo ime« ; to je posledica tega, da trdi, da ima oblast, ki jo ima edino Bog . Raz 13,1; 6.

Devet glavnih znamenj

Ko smo s Svetim pismom samim uspeli razvozlati pomen njegovih simbolov, lahko osvetlimo devet glavnih prepoznavnih žigov zveri, da bi ugotovili, katera oblast v zgodovini ima te značilnosti. Vendar to niso edini prepoznavni znaki; v Svetem pismu jih je še veliko več. Upamo, da vas bo ta zbirka ključev za prepoznavanje spodbudila, da jih boste v Svetem pismu skušali poiskati še več.

1 . Zver ima hkrati religiozno in politično oblast »molili so tudi zver…« Raz 13,4.

2 . Zver je prišla na oblast v gosto poseljenem predelu sveta: »Nato sem videl zver, ki je vstajala iz morja«, Raz 13,1.

3. Zver je dobila svojo moč in oblast od Satana , zato lahko domnevamo, da je v njeni zgodovini veliko zapeljevanja: »zmaj ji [zveri] je dal svojo moč, svoj prestol in veliko oblast«, Raz 13,2.

4. Zver je 1260 let vladala neusmiljeno, z absolutno nadoblastjo (premočjo). To obdobje mora imeti jasen začetek in konec s »smrtno rano«. »Dana ji je bila oblast, da to počenja dvainštirideset mesecev.« »Ena od njenih glav je bila videti ranjena na smrt, a njena smrtna rana se je pozdravila.« »Dana ji je bila oblast nad vsakim rodom, ljudstvom, jezikom in narodom« , Raz 13,5; 3; 7.

5. Zver je preganjala Kristjane 1260 let. »Dopuščeno ji je bilo, da je začela vojno s svetimi in jih je premagala«, Raz 13,7.

6.  Zver si bo popolnoma opomogola od »smrtne rane« in svet se ji bo čudil: »a njena smrtna rana se je pozdravila. Vsa Zemlja je šla polna začudenja za zverjo«, Raz 13,3.

7. Zver ima skrivnostno 666, ki označuje njene dolžnosti in ime: »naj izračuna število zveri: je namreč število človeka. To število pa je šeststo šestinšestdeset.« Raz 13,18.

8. Zver preklinja Boga, ker trdi, da je Bog, in daje odveze (oblast drugim odpuščati grehe).

9.  Zver je izrekla še druga bogokletstva, ko je opravljala dejavnosti, nad katerimi ima oblast edino Bog. »Zveri so bila dana usta, s katerimi je govorila objestnosti in bogokletstva.« Raz 13,5.

Dragi bralec , katera oblast v zgodovini ima vse prepoznavne žige? Če smo iskreni, obstaja samo en odgovor: Rimskokatoliška cerkev . Rimskokatoliška cerkev je zver, pred katero nas Bog svari iz ljubezni do nas. Namen tega članka ni napadati rimokatoličanov, temveč razkriti resnico o katoliškem sistemu. Nihče naj ne bo užaljen; radi bi vas le spodbudili, da bi iskali dejstva in dokaze.

11. Prosim, podkrepite ta sklep z zgodovinskim dokazi in dejstvi.

Poglejmo vsak prepoznavni znak, da bi ugotovili, kako zgodovina kaže prav na Rimskokatoliško cerkev.

1. Rimskokatoliška cerkev ima hkrati cerkveno in politično oblast:

Sveti Janez je to združeno oblast videl v preroškem videnju četrtega in zadnjega svetovnega kraljestva in ga opisal kot »žensko, [ki] je sedela na škrlatni zveri«, Raz 17,3.

V Svetem pismu je ženska simbol cerkve »A kakor kdaj žena izda svojega soproga,tako ste vi izdali mene, Izraelova hiša, govori GOSPOD.« »Do vas namreč… ker sem vas kot čisto devico zaročil z enim možem, Kristusom«, Jer 3,20; 2 Kor 11,2.

Poleg tega lahko iz prerokbe jasno razumemo, da je zver narod. Celo v današnjem svetu so zveri simboli narodov. Simbol ZDA je orel, Rusijo primerjamo z medvedom, Kitajska pa ima podobo zmaja.

Pred mnogim leti je Bog Danielu razkril vsa cesarstva do konca časov. V videnju je Daniel videl zadnjo zver, »ki se je razlikovala od vseh«, Dan 7,19. A kako naj bi se razlikovala? Kakor je razvidno zgoraj, bo v skladu z Raz 17,3 nad to zverjo (narodom) vladala ženska (cerkev).

Ali danes obstajata cerkev in država, ki skupaj tvorita svetovno priznano oblast? Edini tak subjekt na svetu je Rimskokatoliška cerkev.

Rimskokatoliški papež je absolutni cerkveni vladar več kakor milijarde privržencev po vsem svetu.

»Rimski škof je kot Petrov naslednik stalni in vidni vir in temelj enotnosti škofov in celotne skupnosti vernikov.« II. vatikanski koncil (1962–65)

»Vsak duhovnik mora biti poslušen papežu, čeprav je to, kar ukazuje, slabo, saj ne more papeža soditi nihče.« Papež Inocenc III (1198–1216)

Papež je hkrati tudi kralj neodvisnega naroda mesta Vatikan. Vatikan je poseben suveren miniaturen narod, čeprav živi znotraj Italije. Papeštvo je zato enkratna, cerkvena in posvetna oblast.

2. Rimskokatoliška cerkev je prišla na oblast v gosto poseljenem predelu sveta.

To odlično ponazarja Rimskokatoliško cerkev, ker je prišla na oblast med različnimi evropskimi oblastmi in narodi.

3. Zgodovina Rimskokatoliške cerkve je polna prevar.

Ozaveščeni katoliki bodo potrdili, da so prevare način življenja papežev. Hans Küng, katoliški duhovnik in teolog, svetovalec na drugem vatikanskem koncilu (1962–1965), je izjavil, da so papeži že v petem stoletju »odločilno širili svojo oblast z jasnimi prevarami.« Katoliška cerkev: Kratka zgodovina (v angleškem prevodu str. 61).

Eden najboljših primerov je listina Konstantinov dar, napisana 30. marca leta 315. Rimskokatoliška cerkev jo je ponaredila, zato da bi razširila svojo moč in oblast. S to lažno listino je papež Štefan III. v osmem stoletju prepričal frankovskega kralja Pepina, da je Konstantin ozemlja Langobardov prepustil Rimskokatoliški cerkvi. Zato se je Pepin spopadel z Langobardi in si v papeževem imenu prilastil njihova mesta. Papežev pomočnik Lorenzo Valla je leta 1440 dokazal, da je listina ponarejena, vendar ni pozneje nobeden od papežev priznal tega dejstva. Še danes v krstilnici Svetega Janeza Laterana v Rimu stoji napis, ki daje tej lažni listini večnost.

»VATIKAN (AP) – Papež Janez Pavel II. je v četrtek ob začetku novega leta ponovno pozval k… vzpostavitvi novega svetovnega reda, ki bo temeljil na spoštovanju človekovega dostojanstva in enakosti med narodi.« Četrtek, 1. januarja 2004; objavljeno ob 15.21 po srednjeevropskem času.

»Glavna značilnost celotnega sistema antikrista – novega svetovnega reda – je očitna prevara. Dejansko se ustvarjalci novega svetovnega reda bahajo s svojimi načrtnimi prevarami, ker v svoji prevzetnosti verjamejo, da je večina ljudi na svetu preneumnih in prelenih, da bi vedeli, kaj je zanje najbolje. Samo graditelji novega svetovnega reda vedo, kaj je najbolje za svet, in odločeni so, da svoje cilje uresničijo samo z namernim zavajanjem revnih množic.« Bill Cooper, » Behold A Pale Horse« (neur. prev. »Glej, bledi konj«, str.49).

4. Rimskokatoliška cerkev je 1260 let ohranjala neusmiljeno in absolutno prevlado nad drugimi narodi. To obdobje ima jasen začetek, konča pa se s »smrtno rano«:

Ta je bila Cerkvi povzročena leta 1798 v Franciji, ko so papeža Pija VI. po Napoleonovem ukazu ujeli in zaprli.

»Leta 1798 je francoski maršal Louis Alexandre Berthier vkorakal v Rim, odpravil papeško oblast in uvedel posvetno.« Encyclopedia Britannica, 1941 .

Če konec prerokbe postavimo v leto 1798 in se vrnemo 1260 let v preteklost, pridemo v leto 538. Da je papeštvo lahko izpolnilo to prepoznavno prelomnico, je leta 538 moralo priti do pomembnega dogodka, ki je naznanil začetek 1260 let dolgega obdobja.

Zgodovinski viri govorijo o tem, da je leta 533 rimski cesar Justinijan priznal papeža kot vrhovnega poglavarja vseh cerkva v vzhodnem in zahodnem delu rimskega imperija. A šele ko je bilo leta 538 papeštvo dokončno osvobojeno zadnjih arijanskih nasprotnikov Vzhodnih Gotov, ki so tedaj vladali Italiji, je papež postal vodilna osebnost v Zahodni Evropi. Leto 538 tako pomeni začetek postopnega, a vztrajnega vzpona papeštva.

»Vigilij je (leta 538) ob vojaški zaščiti Belizarja prevzel papeški prestol.« History of the Christian Church (neur. prev. »Zgodovina Krščanske cerkve«), 3. zvezek, str. 327.

Ko so papeži širili svojo oblast, so si sčasoma podredili ne le svoje cerkvene podanike, temveč tudi vladarje in kralje po Evropi. Za to so izdali več papeških bul, s katerimi so potrjevali svojo oblast nad evropskimi kralji:

»Naloga papeža je, da potepta kralje in vladarje.« J.H. Ignaz Dollinger, Der papst und das Konzil (angleški prevod: The Pope and the Council, London, str. 35).

Leta 1372 je papež Gregor XI. izdal papeško bulo z naslovom In Coena Domini, v kateri je razglasil papeško oblast nad vsem krščanskim svetom, posvetnim in verskim, ter izobčil vse, ki niso hoteli ubogati papežev in jim plačevati davkov. Bulo so potrdili tudi njegovi nasledniki in leta 1568 je papež Pij V. prisegel, da bo ostala večni zakon.

Njen pomen pa se je odrazil tudi v sporu med papežem Gergorjem VII. in nemškim kraljem Henrikom IV. leta 1077. Ko je kralj ravnal v naspotju s papeževo voljo, ga je papež izobčil in mu odvzel oblast. Henrik IV. je odločil skleniti mir s papežem in je sredi zime šel čez Alpe, da se spokori. Ob prihodu na papežev grad je moral zunaj bos, razoglav in bedno oblečen počakati na dovoljenje, da ga papež sprejme. Tri dni se je moral postiti in spovedovati, preden mu je papež odpustil.

Danes papeštvo še vedno brani svoj primat nad svetovnimi voditelji:

»Zoper prvi prestol [papežev v Rimu] ne sme soditi nihče. Sam rimski papež ima pravico, da sodi… o tistih, ki imajo najvišjo civilno oblast v državah… Zoper papeževo odločitev ali odlok ni ne priziva ne pritožbe.« The Code of Canon Law (neur. prev. »Zakonik kanonskega prava«, Paulist Press, 1985, ss.) 951, 271.

5. Rimskokatoliška cerkev je v tem 1260 let dolgem obdobju preganjala kristjane:

V tem času, ki mu pravimo tudi srednji vek, je Cerkev trdno vladala Evropi. Vsak državljan je moral biti rimokatoličan. Kdor se ni hotel popolnoma pokoriti papežu, je bil kaznovan z mučenjem ali smrtjo. Zato je rimskokatoliška vera po mnenju Petra Rose postala ena najbolj preganjalnih na svetu (Vicars of Christ: the Dark Side of the Papacy, neur. prev. »Kristusovi namestniki: Temna stran papeštva«, str. 180).

»Zgodovina priča, da je zaradi izpovedovanja vere v nasprotju s Rimskokatoliško cerkvijo več kakor sto milijonov ljudi dočakalo mučeništvo.« Brief Bible Studies (neur. prev. »Kratki odlomki iz Svetega pisma« , str. 16).

»Inkvizicijo moramo obravnavati… kot najtemnejši madež v zgodovini človeštva.« Will Durant, The Story of Civilization (neur. prev. »Zgodovina civilizacije«, 4. zvezek , str. 78).

»Vsak protestant, ki do popolnosti pozna zgodovino, ve, da je Rimskokatoliška cerkev prelila več nedolžne krvi kakor katera koli druga institucija v zgodovini človeštva. Nemogoče je popolnoma oceniti število njenih žrtev in z nobeno še tako močno domišljijo ni mogoče dovolj razumeti njihovega trpljenja.« W. E. H. Leeky, History of the Rise and Influence of the Spirit of Rationalism in Europe, (neur. prev. »Zgodovina vzpona in vpliva duha racionalizma v Evropi«, 2. zvezek:32, 1910).

V Katoliški enciklopediji (The Catholic Encyclopedia, 12. zvezek, str. 266) lahko preberete izčrpen članek o tem, kako je Rimskokatoliška cerkev ravnala s »krivoverci«, katerih edini zločin je bil ta, da so bili verni kristjani, verujoči v Sveto pismo.

6. Rimskokatoliška cerkev bo po »smrtni rani« ozdravela in ves svet se bo čudil:

Ko je papež Pij VI. leta 1799 umrl v ujetništvu v Franciji, je svet pričakoval konec Rimskokatoliške cerkve. Vendar Bog nas je pred okoli 2000 leti poučil, da si bo zver opomogla od smrtne rane. Takole je New York Times poročal o okrevajoči zveri, o papeštvu:

»SMRTNA RANA SE JE ZACELILA: Rim, 7. junija – Od 11. ure zjutraj je na svetu še ena suverena in neodvisna država. Ob tej uri je premier Mussolini… s kardinalom Gasparrijem, papeškim državnim sekretarjem in predstavnikom papeža Pija XI., izmenjal ratifikacijo pogodb, podpisanih 11. februarja v Lateranski palači. S tem preprostim dejanjem je nastala suverena in neodvisna Mestna država Vatikan. « New York Times, 7. julija 1929.

Takole pa je o papeževem »okrevanju« poročal San Francisco Chronicle:

»Mussolini in (kardinal) Gasparri podpisala zgodovinsko listino… in tako zacelila rane mnogih let.« The San Francisco Chronicle, 7. julija 1929 .

Se svet danes »čudi« papeštvu, kakor je napovedovalo Sveto pismo?

»Papeža Janeza Pavla II., ki je bil gotovo velik človek, lahko najbolje počastimo tako, da njegove nauke vzamemo resno, prisluhnemo njegovim besedam ter te besede in nauke tu v Ameriki udejanjimo. Ta izziv moramo sprejeti.« Predsednik George W. Bush, 21. marca 2001.

»Papež Janez Pavel II. je eden največjih moralnih in duhovnih voditeljev tega stoletja.« Billy Graham v izdaji Saturday Evening Post, januarja-februarja 1980.

»Papeža Janeza XXIII. neizmerno občudujem. Čutim, da se je z njim na svetu začela nova doba.« Billy Graham , Chicago Tribune, 8. junija 1963.

»Papež Janez Pavel II. v Ciudad de Méxicu daroval mašo na prostem pred več kakor milijon ljudmi.« The New York Times, 25. januarja 1999.

»Ko je podpredsednik Gore Svetega očeta v sredo ponoči pospremil po letališki stezi… na njegovo letalo, s katerim se je vrnil v Rim, so ljudje jokali, mahali z robčki in vzklikali ‘Janez Pavel II., ljubimo te!’ … St. Louis je bil tako počaščen s kratkim, a zelo čustvenim in odmevnim papeževim obiskom.« 28. januarja 1999 (EWTNews).

»Pavel VI., Janez XXIII. in Janez Pavel II. bodo nedvomno zapisani v zgodovino kot trije veliki papeži miru in pionirji odločilnega prehoda Katoliške cerkve v novo dobo.« Robert Muller, nekdanji pomočnik Generalnega sekretarja OZN.

7. Skrivnostna številka Rimskokatoliške cerkve je 666:

Papežev uradni naslov je Vicarius Filii Dei, kar v prevodu pomeni Predstavnik Sina Božjega sina. Katoliški časnik Our Sunday Visitor je 18. aprila 1915 v zvezi s tem zapisal: »Papež ima na svoji mitri vgravirane črke ‘Vicarius Filii Dei’ «. Ker imajo v latinščini nekatere črke numerično vrednost, jih je treba le malo dodati, da pridemo do števila 666.

8. Rimskokatoliška cerkev žali Boga, ker se ima sama za Boga in podeljuje odveze:

»Na tem svetu smo namesto Vsemogočnega Boga.« Papež Leon XIII., v okrožnici z dne 20. junija 1894.

»Papež je ne le predstavnik Jezusa Kristusa. On je Jezus Kristus, skrit pod tančico človeškega telesa.« The Catholic National, julija 1895.

»Najvišji učitelj v Cerkvi je papež… [ki] zahteva… popolno podreditev in ubogljivost… kot sam Bog.« Papež Leon XIII., Okrožnice (v angleškem originalu »the great Encyclical Letters«, str. 193).

»Zdi se, da papež Janez Pavel II. danes predseduje vesoljni Cerkvi s svojega mesta na Kristusovem križu.« Odlomek iz članka »Auckland Bishop Says Pope Presides From the Cross« (neur. prev. »Aucklandski škof izjavil, da papež predseduje s križa«), Auckland, Nova Zelandija, 20. septembra 2004, Zenit.org.

»Ne pretiravamo, ko trdimo, da so mnogi duhovniki zaradi plemenitosti svoje službe bogovi.« Papež Inocenc III.

Rimskokatoliška cerkev je na Zemlji ustvarila velikansko »tržišče« za enkratno blago, ki nima konkurence in za katero vlada nepotešljivo povpraševanje. Trdi, da je imela pravico grešnikom prodajati Božjo milost in njegovo brezplačno odpuščanje. Tudi danes si ta bogokletna oblast pridržuje pravico do odpuščanja grehov.

»Ta sodna oblast vključuje pravico do odpuščanja grehov.« The Catholic Encyclopaedia (»Katoliška enciklopedija«) 12. zvezek, članek »Pope« (»Papež«), str. 265.

»Sam Bog se mora ravnati po sodbi svojega duhovnika in grehov ne odpustiti ali pa odpustiti, če duhovnik odreče odvezo, pod pogojem, da se je spokornik sposoben pokesati.« Dignity and Duties of the Priest (neur. prev. »Duhovnikovo dostojanstvo in dolžnosti«), str. 27, New York: Benzinger Brothers, Printers to the Holy Apostolic See, 1888.

9. Rimskokatoliška cerkev je s početjem dejanj, ki pripadajo zgolj Bogu, izrekla tudi druge bogokletne trditve:

Navedimo nekaj primerov bogokletnih trditev in naukov Rimskokatoliške cerkve:

»Duhovnik ima moč ključev. Ima moč, da grešnike odreši pekla, da jih pripravi na sprejem v raj in da jih iz Satanovih sužnjev spremeni v Božje otroke. Sam Bog se mora ravnati po sodbi svojih duhovnikov… Vrhovni gospodar vesolja zgolj sledi svojim služabnikom tako, da v nebesih potrdi, kar oni odločijo na Zemlji.« Liguori, »Duties and Dignities of the Priest« (neur. prev. »Duhovnikovo dostojanstvo in dolžnosti«, str. 27, 28).

»Duhovnika tako lahko na nek način razumemo kot stvarnika svojega Stvarnika, ker ob svoji posvetitvi tako rekoč ustvari Jezusa v zakramentu. S tem mu poda zakramentalni obstoj in ga ustvari kot žrtev, ki bo darovana večnemu Očetu… Duhovnikova moč je moč božanske osebe, kajti za spremembo kruha v Kristusovo telo je potrebna prav tolikšna moč kakor za stvarjenje sveta.« Sveta Bernarda iz Sienne .

»Duhovniki so odrešeniki sveta.« Sveti Hieronim .

Glede bogokletnih dejanj je Rimskokatoliška cerkev storila nekaj najbolj bogokletnih med njimi. Spremenila je sam Božji zakon – deset Božjih zapovedi. Drznila si je povsem izničiti drugo zapoved, saj obsoja njene običaje in obrede. In kar je še huje, spremenila je dan Božjega čaščenja v četrti zapovedi, ki je namesto sobote postal nedelja. To je storila, čeprav je Bog Adamu podelil večno oblast nad stvarjenjem in nam tudi sporočil: »Ne bom prelomil svoje zaveze, izjav svojih ust ne bom spreminjal«, Ps 89, 35.

Deset Božjih zapovedi je edini del Svetega pisma, ki ga je izrekel sam Bog vpričo kongregacije. Da Mojzes ne bi spremenil niti črke, jih je Bog napisal s svojo roko in jih izročil Mojzesu. »Te besede [deset Božjih zapovedi] je Gospod govoril z močnim glasom vsemu vašemu občestvu na gori iz ognja, oblaka in temine in ničesar ni dodal. Napisal jih je na dve kamniti plošči…« 5 Mz 5,22.

Kristus je poudaril nespremeljivost desetih Božjih zapovedi, ko je rekel: »Laže bi prešla nebo in zemlja, kakor da bi bila izbrisana ena črtica postave«, Lk 16,17. Sonce, ki sije na nebu, trdna zemlja, na kateri živite, vse to so priče Boga, da je njegov zakon nespremeljiv in večen. Čeprav bodo te priče nekoč dočakale svoj konec, bodo Božji nauki ostali. Kristus je rekel tudi: »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel. Resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, dokler se vse ne zgodi.« Mt 5,17; 18 .

Katoliške cerkve ni sram, da je spremenila dan čaščenja. To si šteje v ponos in sprejema kot znamenje svoje moči in primata nad vsemi drugimi cerkvami in verami.

»Soboto, najbolj znani dan zakona, so spremenili v Gospodov dan. Ta in drugi zakoni zaradi Kristusovih naukov niso prenehali veljati (ker Kristus sam pravi: » Nisem prišel zato, da zakon uničim, temveč da ga izpolnim.«), a so bili zaradi avtoritete cerkve spremenjeni.« Rheggijski Nadškof, govor 18. januarja 1562, Mansi XXIII, str. 526.

»Nedelja je katoliška institucija. Njena svetost se lahko brani samo s katoliško avtoriteto… V Svetem pismu od začetka do konca ni niti enega stavka, ki bi opravičeval, da se dan ljudskega čaščenja Boga prenese z zadnjega na prvi dan v tednu.« Catholic Press, Sidney, 25. avgusta 1990. 

»Nikjer v Svetem pismu ne piše, da se dan čaščenja spremeni s sobote na nedeljo. Dejstvo je, da je cerkev obstajala že vrsto stoletij, preden je bilo svetu dano Sveto pismo. Cerkev je ustvarila Sveto pismo, a Sveto pismo ni ustvarilo Cerkve.« Things Catholics Are Asked About (neur. prev. »Stvari, o katerih sprašujejo Katolike«), Martin J. Scott, 1927, str. 136.

»Namesto sobote častimo nedeljo, ker je Katoliška cerkev na koncilu v Laodikeji leta 364 prenesla svetost s sobote na nedeljo.« The Converts Catechism of Catholic Doctrine (neur. prev. »Spreobrnjenčev katekizem katoliške doktrine«), P. Geiermann, delo papeža Pija X., 25. januarja 1910.

Rimskokatoliška cerkev pravi, da je nedelja jasen in pomemben odraz njene avtoritete.

»Nedelja je znamenje naše avtoritete. Cerkev je nad Svetim pismom in prenos obreda Sabbatha je dokaz tega dejstva.« The Catholic Record,London, Ontario, 1. septembra 1923. 

»S tem, ko protestanti častijo Boga ob nedeljah, se klanjajo avtoriteti (Katoliške) cerkve, čeprav je sami ne priznavajo.« Plain Talk About the Protestantism of Today,Monsignor Segur, str. 213.

»A protestantski duh se očitno ne zaveda, da… s čaščenjem nedelje… sprejema avtoriteto papeža, glasnika Cerkve.« Our Sunday Visitor, katoliški tednik, 5. februarja 1950.

»Seveda Katoliška cerkev trdi, da je sama izvedla spremembo… kot znamenje svoje cerkvene oblasti in avtoritete v verskih zadevah.« Urad kardinala Gibbonsa, s posredovanjem vodja C. F. Thomasa, 11. novembra 1895.

Dokazi neizpodbitno kažejo, da je zver, omenjena v 13. in 14. vrstici Razodetja, Rimskokatoliška cerkev. Znamenje za to je čaščenje nedelje.

Zakaj je to znamenje tako pomembno? Ste že kdaj podpisali kako listino v potrditev njene pristnosti? Ste že kdaj kaj »uradno odobrili«? To mora početi vsaka vlada. Samo ob podpisu postane listina pristna. Vladne izjave morajo biti vedno opremljene z uradnim znakom ali žigom. In kakšne so značilnosti uradnih znakov ali žigov? Vsebovati morajo tri elemente:

• Ime uradne osebe.
• Njen naziv .
• Ozemlje ali področje njene oblasti.

Ko na primer predsednik Združenih držav podpiše predlog zakona in slednji postane zakon, mora napisati George Washington (ime), predsednik (naziv) Združenih držav Amerike (ozemlje). Vsaka uradna in zakonita listina mora biti tako podpisana.

Ko govorimo o Vsemogočnem stvarniku, vemo, da vlada Nebeškemu kraljestvu. Zakoni njegovega Kraljestva so zapisani v desetih Božjih zapovedih. Med njimi lahko razberemo pečat živega Boga! »Kajti v šestih dneh je GOSPOD naredil nebo in zemljo, morje…« 2 Mz 20,11.

Bodite pozorni na tri prepoznavne elemente:

1. Ime: GOSPOD ( »Jaz sem Gospod, to je moje ime« Iz 42,8) .
2. Naziv: STVARNIK ( »GOSPOD je naredil« ) .
3. Ozemlje: NEBO IN ZEMLJA ( »nebo in zemlja« ) .

Nedvomno je Stvarnik pustil svoj pečat v zapovedi o sabatu kot dnevu počitka. Ta potrjuje njegovo avtoriteto našega Stvarnika. S spoštovanjem sabata izražamo priznanje Njemu kot našemu Stvarniku.

Ob sabatu imamo priložnost slaviti Boga kot našega Stvarnika. S spoštovanjem dneva, ki ga je izbral Bog, izjavljamo vsemu svetu, da je Bog Stvarnik našega vesolja. Hudič »Lucifer« pa napada sabat, ker se hoče meriti z Najvišjim (Iz 14). Stvarnik hoče, da ga slavite ob svetem sabatu. Satan, ki skuša zavzeti Stvarnikovo mesto, pa hoče, da Boga slavite ob nedeljah. Kaj boste izbrali?

»Moje sobote posvečujte, da bodo znamenje med menoj in vami in da spoznajo, da sem jaz Gospod, vaš Bog« , Ezk 20,20.

12. Kakšna je torej podoba zveri, za katero nas Bog opozarja, da je ne smemo častiti?

Da bi jo prepoznali, moramo najprej prepoznati zver z dvema rogovoma, ki pomaga pri ustvarjanju podobe zveri:

»Nato sem videl drugo zver, ki se je vzdigovala iz zemlje: imela je dva rogova, podobna jagnjetovim, govorila pa je kakor zmaj. 12  Ta je izvajala vso oblast prve zveri v njeni navzočnosti in priganjala zemljo in njene prebivalce, naj molijo prvo zver, ki se ji je bila smrtna rana pozdravila… 14  … Prebivalcem zemlje je namreč rekla, naj postavijo podobo zverí, ki je bila ranjena z mečem, pa je potem oživela. 15  Dano ji je bilo tudi oživiti podobo zverí, tako da je podoba celo spregovorila in dala pobiti vse, ki podobe zverí niso molili. 16   Dosegla je, da so si vsi, mali in véliki, bogati in reveži, svobodni in sužnji, morali dati vtisniti na desnico ali na čelo žig. 17   Nihče ni smel ne kupovati ne prodajati, samo tisti, ki je imel žig, se pravi ime zveri ali število njenega imena«, Raz 13,11–12; 14–17.

Ta zver z dvema rogovoma ima naslednja prepoznavna znamenja:

1. Nastala je približno v času, ko je bila papeštvu leta 1798 zadana smrtna rana. Tedaj se je »vzdignila druga zver«, Raz 13,11.

2. V nasprotju s prvo zverjo, ki se je vzdignila iz morja, se je ta vzdignila iz zemlje. Če »morje« predstavlja veliko ljudi in narodov, potem »zemlja« predstavlja redko poseljeno območje. Država, o kateri govorimo, bo torej zrasla na območju z malo prebivalci.

3. Zver ima dva rogova, podobna jagnjetovim. Rog po Svetem pismu predstavlja moč. » … tam je skrivališče njegove moči«, Hab 3,4. Ta država ima torej dve ločeni in različni moči. Jagnje je tudi simbol Kristusa, zato lahko sklepamo, da je bil ustanovljen na čistih in plemenitih krščanskih načelih.

4. Vendar ta zver govori kot zmaj; ta država »govori« prek zakonodajnih in pravosodnih oblasti. Dva rogova, podobna jagnjetovim, in govorjenje kakor zmaj nakazujeta ostro razliko med tem, kar ta država govori in kar dejansko počne.

Dragi bralci , še enkrat vas vprašamo: Katera država kaže ta očitna znamenja? Odgovor je le en: To so Združene države Amerike.

1. ZDA so nastale okoli leta 1798: samo ena država se je rojevala v času, ko je papeštvo izgubljalo moč. Ta prerokba se torej nanaša neposredno na ZDA. ZDA so bile ustanovljene kot zvezna republika z ustavo leta 1787.

2. ZDA so zrasle na redko poseljenem območju: niso zrasle na stari celini, polni ljudskih množic. Ne, zrasle na novi celini, ki je tedaj imela relativno malo prebivalcev.

3. ZDA imajo dva vzvoda moči, ki temeljita na krščanskih temeljih: Imajo edinstveno oblikovan sistem, kjer cerkev in država uživata z ustavo zagotovljene svoboščine. Zato so ZDA vsekakor republika (kraljevina brez kralja) in protestantska (cerkev brez papeža), kjer sta oba vzvoda moči ločena. In kot jagnje v svetopisemskem razodetju tudi ZDA s svojo privlačnostjo ponujajo pribežališče zatiranim in preganjanim ljudem mnogih narodov.

4. ZDA govorijo kot zmaj: Temeljni zakon, zapisan v ameriški ustavi, zagotavlja posamezniku svobodo vesti. Nič ni dražje in temeljnejše kakor to. In vendar so ZDA že začele spodbijati in bodo kmalu spodbile vsa načela svoje ustave. In kar temu gibanju daje še večjo pomembnost, je dejstvo, da je eden glavnih namenov vsiliti čaščenje nedelje.

To dejanje je neposredno v nasprotju z načeli ameriškega sistema, duhom njenih svobodnih institucij, Deklaracijo o neodvisnosti in ameriško ustavo. Ameriška ustava določa, da »Kongres ne sprejme nobenega zakona, ki bi uveljavljal vero ali prepovedoval njeno svobodno izpovedovanje« ter »vprašanje veroizpovedi nikoli ne sme biti pogoj za zaposlitev na katerem koli javnem delovnem mestu v Združenih državah.«

Nedoslednost pri izvajanju ameriške ustave je prav taka, kakor je predstavljena v svetopisemski prispodobi. Je zver z dvema rogovoma, podobnima jagnjetovim, ki govori kakor zmaj, čeprav je tisto, kar pove, v svojem bistvu čisto in neškodljivo. Če samo spremljamo poročila ali se ozremo v bližnjo preteklost, lahko vidimo, da svetopisemska prispodoba drži.

»Odločno podpiram našo versko pobudo, ker sem prepričan, da ne prestopa ločnice med državo in cerkvijo, in obenem verjamem, da bo Amerika zaradi nje boljša.« »Zavajajoče sklicevanje predsednika Georgea W. Busha na določilo ameriške ustave o ločitvi cerkve in države,« je navedel Conrad Goeringer, AANEWS #889, 28. februarja 2001, iz organizacije American Atheists (»Ameriški ateisti«). Ta izjava krši ustavno določilo, ki ameriški vladi prepoveduje »uveljavljati vero«.

»Naše prednostne naloge so naša vera.« George W. Bush, Greensboro, Severna Karolina, 10. oktobra 2000, citiral Jacob Weinberg, »The Complete Bushisms« (neur. prev. »Zbrani bushizmi«).

13. Očitno je, da so zver z dvema rogovoma ZDA. Toda kakšna je povezava med ZDA in podobo zveri?

Čeprav so bile ZDA ustanovljene na načelih, nasprotnih papeškim, lahko danes vidimo, da ZDA in Vatikan vse tesneje sodelujeta pri širjenju svojega vpliva. Sveto pismo nas uči, da bodo nekega dne v bližnji prihodnosti ZDA uveljavile zakon, ki bo njihovih državljanov in nato še od vsega sveta zahteval, da častijo prvo zver – papeštvo. »Ta [ZDA] je izvajala vso oblast prve zveri [papeštva] v njeni navzočnosti in priganjala zemljo [najprej ZDA, nato pa cel svet] in njene prebivalce, naj molijo prvo zver [častijo papeško nedeljo], ki se ji je bila smrtna rana [1798] pozdravila [1929] … Prebivalcem zemlje je namreč rekla, naj postavijo podobo zverí [uporabila je civilno oblast za uveljavitev verskih dogem, zato da je lahko podvojila papeško moč], ki je bila ranjena z mečem, potem pa je oživela«,Raz 13,12; 13,14.

ZDA se bodo kmalu odpovedale verski svobodi in uvedle čaščenje nedelje (znamenje zveri), kar pomeni, da bodo protestantske cerkve nadzorovale vlado za dosego svojega cilja. Ko se bo to zgodilo, bodo ZDA Rimskokatoliški cerkvi postavile podobo. Združile bodo cerkev in državo. ZDA bodo govorile »kot zmaj« in izvajale »vso oblast prve zveri«, Raz 13,11; 13,12. V njih bo vel isti duh nestrpnosti in preganjanja, kakor ga kaže prva zver, papeštvo.

Ko torej verske svobode ne bo več, bo neizogibno prišlo do preganjanja drugače mislečih manjšin. Vrnili se bomo v čase srednjeveške verske nestrpnosti. »Dano ji je bilo tudi oživiti podobo zverí [uveljaviti zakone nedelje] , tako da je podoba celo spregovorila in dala pobiti vse, ki podobe zverí niso molili [častili soboto, namesto nedelje] . Dosegla je, da so si vsi, mali in véliki, bogati in reveži, svobodni in sužnji, morali dati vtisniti na desnico ali na čelo žig. Nihče ni smel ne kupovati ne prodajati, samo tisti, ki je imel žig [tisti, ki častijo pravi sabat, ne bodo smeli ne kupovati ne prodajati] , se pravi ime zveri…« Raz 13,15–17.

Nekateri bodo dobili žig »na čelo«, ker »verjamejo láži«, 2 Tes 2,11. Drugi, ki bodo sicer vedeli, da nedelja ni pravi sabat, se bodo podredili, da bodo lahko preživeli. Dobili bodo žig »na desnico«, ki bo simbol dela.

14. Da bi se to uresničilo, mora obstajati dokaz, da papeštvo trenutno v ZDA poveličuje nedeljo in da so ameriški protestanti (zgodovinski sovražniki Rima) spremenili svoj odnos in so pripravljeni sodelovati pri uveljavljanju zakonov nedelje. Ali obstaja tak dokaz?

Danes je večina protestantov naklonjenih papeštvu in to je papeštvo opogumilo, da agresivno poskuša uveljaviti čaščenje nedelje:

»Vsi Američani bi se morali obrniti na predsednika in Kongres s prošnjo, da se sprejme zvezni zakon, ali če je treba, ustavna sprememba, ki bi ponovno uvedla (napačni) sabat kot ljudski dan počitka. « CATHOLIC TWIN CIRCLE, 25. avgusta 1985, članek »Sacking Sunday« (neur. prev. »Odpuščena nedelja«).

»V zvezi s tem je moj predhodnik papež Leon XIII… govoril o nedeljskem počitku kot o pravici delavcev, ki jo država mora zagotoviti.« Papež Janez Pavel II., DIES DOMINI (»Gospodov dan«), 31. maja 1998.

»Kristjani se bodo zato seveda zavzeli, da zakonodaja države spoštuje njihovo dolžnost čaščenja nedelje. Vsekakor morajo nedeljski počitek načrtovati tako, da se udeležijo evharistije in se vzdržijo dela in dejavnosti, ki niso združljive s posvečenostjo Gospodovega dne…« Papež Janez Pavel II., DIES DOMINI (»Gospodov dan«), 31. maja 1998.

» … Kristjani bi se morali [povsod] zavzeti za to, da se nedelja in cerkveni prazniki priznajo kot dela prosti dnevi .« Catechism of the Catholic Church, popular and definitive edition (neur. prev. »Katekizem Katoliške cerkve«), 2000, 2188. odstavek.

Večina protestantskih voditeljev v ZDA je pripravljenih zakopati bojno sekiro s katoličani:

»Voditelji ameriških protestantskih cerkva ter vzhodnih pravoslavnih cerkva, ki so se v petek sestali s papežem Janezom Pavlom II., so svojo prvo široko zastopano srečanje pozdravili kot prelomnico na poti k večji enotnosti… Častiti Donald Jones z Združene metodistične cerkve, predstojnik oddelka za verske študije na Univerzi v Južni Karolini, ga je opisal kot ‘najpomembnejše ekumensko srečanje stoletja’. Častiti Paul A. Crow mlajši iz Indianapolisa, ekumenski uradnik Krščanske cerkve (Kristusovih učencev), je dogodek razglasil za ‘nov dan v ekumenskem procesu’, ki odpira vrata v prihodnost, v kateri ‘nas Bog zbližuje’.« The Montgomery Advertiser, 12. septembra 1987.

Billy Graham : »Ugotovil sem, da so moja prepričanja v bistvu enaka tistim, ki jih imajo pravoverni rimokatoličani.« McCall’s, Januar 1978. Ista oseba je papeža Janeza Pavla II. razglasila za »največjega verskega voditelja sodobnega sveta.« The Saturday Evening Post, januarja-februarja 1980. Paul Crouch : »Besedo protestantizem bom izkoreninil iz svojega besedišča… Proti ničemur ne protestiram… čas je, da katoličani in nekatoličani postanemo eno v duhu in eno v Gospodu.« Program »Praise the Lord« (neur. prev. »Slavite Gospoda«), Trinity Broadcasting Network, 17. oktobra 1989. Robert Schuller : »Čas je, da protestanti gremo k pastirju [papežu] in rečemo: ‘Kaj moramo storiti, da se lahko vrnemo domov?’« Los Angeles Herald Examiner, 19. septembra 1987, verska stran. David Wells : »Če naj katolicizem v prihodnosti postane bolj katoliški, kar ob sedanjem papežu tudi pričakujem, potem se bodo teološke razlike zaostrile, toda naše zavezništvo s katoličani proti posvetni kulturi se lahko poglobi. Jaz sem pripravljen na sporazum.« Eternity magazine, septembra 1987.

J. L. Packer : »Protestantski in katoliški karizmatični nauk o krščanskem življenju sta v vsakem pogledu enaka. Mar ni to pomembno za krščansko prihodnost?« J. I. Packer, Christianity Today (neur. prev. »Krščanstvo danes«), 22. junija 1992.

Neal C. Wilson : »Čeprav je bilo v življenju Cerkve adventistov sedmega dne obdobje, ko je ta veroizpoved zavzela izrazito protikatoliško držo… je to obdobje… končalo v smetnjaku zgodovine, vsaj kar zadeva Cerkev adventistov sedmega dne»« Neal C. Wilson , Nekdanji predsednik Generalne konference Adventistov sedmega dne , 1974 .

15. Kako se torej lahko izognem temu, da mi zver vtisne svoje znamenje?

To je najpomembnejše vprašanje. Bog nas je v svoji neskončni ljubezni opozoril, naj ne častimo zveri, da nam ne bo vtisnila svojega žiga. Komur bo zver vtisnila žig,  »bo tudi sam pil od vina Božjega srda, namešanega [neusmiljenega] v čaši njegove jeze: z ognjem in žveplom bo mučen… tiste, ki molijo zver [s čaščenjem nedelje častijo papeštvo] in njeno podobo [ZDA, ki vsiljujejo čaščenje nedelje] ter sprejemajo žig z njenim imenom«Raz 14,10; 14,11.

Te Božje besede so zelo resne. Njegov gnev je sorazmeren s prestopkom. S čaščenjem nedelje, ki jo je prek papeža uveljavil Satan, se pripravljate na sprejem znamenja zveri. Satan hoče čim več ljudi zapeljati v čaščenje tega nepravega dne. V izpopolnitev svoje prevare je izbral nedeljo, dan Kristusovega vstajenja, vedoč, da bo večina ljudi verjela, da je nedeljsko čaščenje primernejše od sobotnega, ker slavi Kristusovo vstajenje. Edini način, da se izognete znamenju zveri, je odklonitev čaščenja dneva, ki ga ni izbral Bog. Edini dan, ki ga je Bog razglasil za svetega, je sobotni sabat. Če častite slednjega, boste prejeli »pečat živega Boga«Raz 7,2.

Kdor želi slaviti Kristusovo smrt in vstajenje, mora po Svetem pismu prejeti krst (popolno potopitev). Glej Rim 6,3–5 . Ko vstopi v vodo (je pokopan), prizna Njegovo smrt. In ko pride iz nje (vstane), prizna Njegovo vstajenje.

16. Kaj pa milijarde kristjanov, ki so v preteklosti častile nedeljo namesto sobote? Jim je bilo, nezavednim, vtisnjeno znamenje zveri? In današnji kristjani, ki iskreno verjamejo, da je nedelja svetopisemski sabat?

Večina prejšnjih generacij kristjanov je častila nedeljo, misleč, da se ravnajo po svetopisemskem sabatu. Tudi danes se v vsaki cerkvi, vključno z Rimskokatoliško cerkvijo, najdejo pravi kristjani, ki verjamejo, da je nedelja Gospodov dan. Nobeni od njih ni odgovoren za svojo zmoto, ker jih še ni dosegla luč. Gospod namreč ob naši nepoučenosti zamiži na eno oko. Glej Apd 17,30 . Sojeni bomo le po luči, ki smo jo imeli priložnost prejeti. A ko bo uveljavljen vesoljni zakon nedelje, bo zadeva jasna za vse, in kdor bo tedaj prestopil Božji ukaz in sledil navodilu, ki ne prihaja od avtoritete, višje od tiste v Rimu, bo prejel znamenje zveri.

Kmalu bo vsakdo soočen z odločilnim preizkusom, ali naj se drži Božjih ali papeških zapovedi. Kako se boste odločili?

17. Zakaj bi se ubadal s tem? Mar ne bi raje pustil, da o tem odločijo v cerkvenih vrstah?

Bog nas v 14. odlomku Razodetja jasno opozarja, da ni prostora za ravnodušnost. Jezus je rekel: »Kdor ni z menoj, je proti meni.« Lk 11,23 . Bog vse ljudi ocenjuje kot opredeljene za resnico ali proti njej. To opozorilo ne razlikuje med osebami, družbenimi razredi, gmotnim stanjem ali veroizpovedjo. Naslovljeno je na vse človeštvo.

Ni treba zavestno izbrati kraljestva teme, da pridemo vanj. Dovolj je že, da se pozabimo odločiti za kraljestvo luči. Ničesar, kar zadeva večno blaginjo duš, ne smemo jemati ravnodušno. Bog prezira ravnodušnost do verskih zadev .

Da se izognem znamenju zveri, moram, vedoč, da Bog ne sprejema nevtralnosti, častiti soboto, tudi kadar zakon določa nedeljo pod grožnjo smrtne kazni:

18. Kaj mora biti moj prvi praktični korak, potem ko sem sprejel vsa zgornja dejstva?

Bog si zelo želi z vami navezati resen odnos. On želi, da postanete Njegov sin ali Njegova hči. Pomislite, kakšna izjemna čast bi bila postati sin ali hči Kralja Kraljev in Gospoda Gospodov. Zdaj imate resnično priložnost. Bog vneto čaka, da vam podeli to najvišjo čast. Toda On vam pravi: »Ne dajte se vpregati v jarem z neverniki. Kaj imata namreč skupnega pravičnost in nepostavnost? Kakšno občestvo ima luč s temo? 15   Kakšno je soglasje med Kristusom in Beliárjem? Kaj imata skupnega verujoči in neverujoči? 16  V čem se Božje svetišče strinja z maliki? Mi smo namreč svetišče živega Boga, kakor je rekel Bog: Prebival bom med njimi in med njimi bom hodil; jaz bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo. 17 Zato pojdite iz njihove srede in se ločite, govori Gospod, in nečistega se ne dotikajte; in jaz vas bom sprejel 18 in vam bom Oče in vi boste moji sinovi in hčere, govori Gospod, vladar vsega. 7, 1   Te obljube torej imamo, predragi. Zato se očistimo vseh madežev mesa in duha in v strahu Božjem dopolnjujmo svetost«, 2 Kor 6,14–18; 7,1.

Ta pomembni odlomek iz Svetega pisma vsebuje naslednja načela:

1. Bog ne dovoljuje mešati resnice z zmoto (čeprav je resnica 99-odstotna). Samo Satan meša resnico z zmoto, da doseže skrajno prevaro. Vsaka veroizpoved, ki ob resnici dopušča zmote (kot na primer, da je nedelja Gospodov dan), ni od Boga. Kajti »kakšno občestvo ima luč s temo?« »Bog je luč in v njem ni nobene teme.« 2 Kor 6,14; 1 Jn 1,5. Resnica je popolna, ali pa ni resnica. Ni prostora za človekove nauke ali navade.

2. Dolžnost osebe, ki želi biti v harmoniji z Bogom, je, da ni član ali članica katere koli cerkve ali vere, temelječe na Satanovem temelju – mešanju resnice z zmoto. Ta ločitev je prvi praktični korak, ki ga lahko storite, da postanete Božje dete in se veselite Boga kot vašega ljubečega očeta.

Z ločitvijo postanemo sinovi in hčere Boga. S tem smo pokazali razumevanje, da na sta na svetu le dve veri, Božja in Satanova, ter da smo se zavestno odločili pretrgati vse vezi, ki nas vežejo s Satanovo vero.

3. Vedoč, da z zapustitvijo Satanove vere izgubimo prijatelje, družino, vpliv, delo itd. vam Bog zagotavlja: » JAZ SEM Vsemogočni.« To pomeni, da vam bo On več kot nadomestil vse, kar ste izgubili. Jezus vam obljublja: » Nikogar ni, ki bi zaradi mene in zaradi evangelija zapustil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive   in ne bi zdaj, v tem času, skupaj s preganjanji, prejel stokrat toliko hiš, bratov, sester, mater, otrok in njiv, v prihodnjem veku pa večno življenje . « Mr 10,29; 10 ,30.

4. Ko zapustimo Satanovo vero, nas lahko Gospod po Svetem duhu vodi, nas očisti in varuje greha, da se med Bogom in človekom odpre stik. Vendar pa Bog želi, da Ga ubogamo in Mu služimo. Ne na silo, temveč hoté. Temelj vere je ljubezen do Boga iz hvaležnosti za to, kar je storil, da je omogočil to spravo. Nobene koristi ne bomo imeli, če bomo Boga slavili zgolj z upanjem na nagrado ali v strahu pred kaznijo.

19. Kaj je »sprava z Bogom« in zakaj je potrebna?

Ko je Bog ustvaril Adama in Evo, sta bila v značaju in nagnjenju popolna in ubogala sta Božji zakon. Da bi jima bilo to v krvi, jima je Bog na srci vtisnil deset Božjih zapovedi. Razodel jima je tudi, da bosta kaznovana s smrtjo, če prestopita Njegov zakon. »Plačilo za greh je namreč smrt!« Rim 6,23 .Za vsako oblast so potrebni jasni zakoni in natančno določene kazni za njihovo kršitev. Kar predstavljajte si, kakšen bi bil svet, če bi odpravili kazni. Bi lahko varno živeli v svetu, kjer kršiteljem zakonov ne bi grozile kazni?

Ko je Bog ustvaril Adama in Evo in jima v srci vtisnil Božji zakon, da sta ga upoštevala , jima ni vzel svobode do izbiranja. Lahko bi bil Bog ustvaril človeka tako, da ne bi mogel prestopiti Njegovega zakona , a v tem primeru človek ne bi bil svobodno moralno bitje, temveč navaden stroj. Brez možnosti svobodnega izbiranja bi bila poslušnost Bogu prisilna in neprostovoljna.

Na žalost sta se Adam in Eva zavestno odločila, da ne bosta poslušala Boga, in tako je greh ustvaril oviro med človekom in Bogom. Ker sta prestopila Božji zakon, jima je grozila smrtna kazen. Morala sta umreti. Še več, ko sta se odločila, da prestopita Božji zakon, se je njuno nagnjenje do poslušnosti Bogu pokvarilo. Njuni srci sta se začeli vse bolj odvračati od Boga.

Kaj je naš ljubeči Bog lahko storil, potem ko sta se Adam in Eva prestopila Njegov zakon? Naj bi ju bil pustil umreti? Ali ljubeči starši zavržejo svoje neposlušne otroke? Ali še huje, bi bil morda odpravil kazen za kršitev, da bi se jima prilagodil? Ali lahko neka oblast, na zemlji ali v nebesih, obstane in uspeva brez jasno opredeljenih kazni? Seveda ne.

Na kratko povedano, če bi Adam in Eva sama plačala, ker sta prestopila Božji zakon, bi to pomenilo konec človeškega rodu. Ali pa če bi ju Bog na novo ustvaril, bi prav lahko, kot njuna predhodnika, še enkrat grešila in ves proces bi se ponovil. Očitno je bila potrebna zunanja rešitev; taka, ki ni prišla iz kraljestva grešnikov. Ta nebeški načrt je pripravil dolgo, preden je sploh postal potreben.

Sveto pismo pravi, da je to »skrivnost, ki je bila skrita pred veki in rodovi in se je zdaj razodela njegovim svetim« , Kol 1,26 . Božji načrt je predvidel rešitev, ki bo človekovemu rodu povrnila v harmonijo z Njim, ne da bi spodkopala Njegov zakon ali oblast, kajti kolikor Bog sovraži greh, toliko tudi ljubi grešnika.

Ta rešitev pomeni, da je smrtno kazen moral plačati nekdo drug, ki je nedolžen. Tako je ta nedolžni umrl za grešnike. Z njegovo smrtjo bo grešnik, ki verjame vanj, spravljen z Bogom, kot da nikoli ne bi grešil, in tako si Božja pravičnost in Božja ljubezen do človeka ne bi bila navzkriž. Brez tega nikoli ne bi bilo sprave med Bogom in človekom. Sprava pa nujna, da smo v harmoniji z Bogom in da v nebesih večno živimo z Njim.

Ta druga oseba, ki je morala umreti za grešnike, je morala ljudem pokazati, kako na zemlji živeti brez greha, da bi bila sprava z Bogom večna. Čemu bi namreč dosegli spravo samo toliko, da spet podležemo grehu in potrebujemo novo spravo? Božji načrt je predvidel tudi način, kako človeku omogočiti, da premaga greh! Čeprav je bil Adam izgnan iz raja, ker je prestopil Božji zakon, se v raj lahko povrnemo, če ubogamo zakon Očeta in sprejmemo vero v odrešilno kri te druge osebe.

20. Hočem doseči spravo z Bogom. Hočem premagati greh v svojem življenju. Kaj moram najprej storiti?

Dve pomembni stvari morate vedeti. Prvič, vsako ponosno srce si prizadeva zaslužiti odrešenje. Vendar vaša pot do nebes in do sprave z Bogom vodi prek te izbrane druge osebe. In drugič, Bog ne more storiti ničesar za vašo spravo, dokler ne priznate svoje nemoči in se osvobojeni vsakršne samozadostnosti prepustite Božjemu nadzoru.

Toda vaše vprašanje pomeni, da ste prepričani o svojem grehu. Sami s seboj niste srečni. Prvi korak, ki ga morajo storiti vsi, ki se vračajo k Bogu, je kesanje . »Spreobrnite se torej in pokesajte, da se vam izbrišejo grehi.« Apd 3,19. Pogosto obžalujemo, ker smo si s svojimi zli dejanji prizadeli neprijetne posledice, a to še ni kesanje. Pravo kesanje je več kakor obžalovanje greha. Pravo kesanje pomeni odločno odvrnitev od zlega. Nobeno kesanje ni pristno, če ne prinese spremembe . Pa vendar, ali se človek lahko pokesa samega sebe? Nič bolj kot lahko sam sebi odpusti in se spokori . Kesanje je dar od Boga, prav tako kot odpuščanje. Izkusimo ga lahko s a mo v duši.

Ko srce popolnoma sprejme vase Božji duh in se pokesa, lahko grešnik začne spoznavati svetost svetega Božjega zakona. Porodi se hrepenenje po čistem in svetem življenju v večnem miru z Bogom. Ko se vsak dan trudimo približati Bogu, se nam bo tudi On »približal« , in naš značaj bo vse bolj odseval njegovega , ko bo v nas »dan za dnem« umiralo staro grešno življenje. Jak 4,8 /1 Kor 15,31.

21. Povejte kaj več o tej drugi osebi; res lahko z njim dosežem zmago nad grehom, tudi dokler živim na zemlji?

Samo ena oseba je lahko uspešno izpolnila to poslanstvo. To ni nihče drug kot Božji sin. Zakaj je bil le On primeren za to poslanstvo? Ker je Božji sin Stvarnik vsega, »Ta je podoba nevidnega Boga… kajti v njem je bilo ustvarjeno vse.« Božji sin ima vse Božje lastnosti in sposobnosti, ker On »odtis njegovega obstoja.« Kristus ima v Sebi življenje, ki je več kakor enakovredno vsem ljudem, ki bodo kdaj koli rojeni in potrebni Njegove smrti zanje. Njegova žrtev bo izpolnila Božjo pravičnost za vse grešnike, ki sprejmejo Njegovo smrt zanje, medtem ko On daje svojo milost in ljubezen. »Dobrota in zvestoba se bosta srečali, pravičnost in mir se bosta poljubila« v Božjem sinu in ker je enak Bogu, je Božji sin res edini, ki lahko človeku razodene čudovite lastnosti Boga in človeka spravi z Bogom. Kol 1,15; 1,16/Heb 1,3 / Ps 85,10.

Da pa bi se to lahko zgodilo in da bi se Božja pravičnost lahko izpolnila, je moral Božji sin sprejeti našo človeško naravo z njeno nagnjenostjo do zlega . »Toda ne zavzema se za angele, temveč za Abrahamovo potomstvo.« Samo tako je lahko za nas postal popoln zgled . »Saj je… Kristus… vam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah , on, ki ni storil greha« Po eni strani se s svojo božanskostjo dotika Boga, po drugi se s svojo človeškostjo dotika človeka. Zato je lahko le Božji sin podelil plemeniti dar sprave. »Ker pa so otroci deležni krvi in mesa, je prav tako tudi on [Božji sin] privzel oboje« »… da je bil Bog tisti, ki je v Kristusu spravil svet s seboj« »Kajti če smo se po smrti njegovega Sina spravili z Bogom, ko smo bili še sovražniki…« Kristus je prevzel našo človeško naravo z vsemi njenimi slabostmi , a živel je brez greha. Kristus nam hoče omogočiti, da v svojem življenju premagamo greh. Heb 2,16 /1 Pt 2,21; 2,22 / Heb 2,14 /2 Kor 5,19 /Rim 5,10.

Cilj, ki ga je Bog pripravil svojim otrokom, je višji, kakor lahko seže najvišja misel človeka. »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče« »… bodite v vsem ravnanju tudi sami sveti, kakor je svet tisti, ki vas je poklical« »da boste neoporečni in nepokvarjeni, brezgrajni Božji otroci sredi sprijenega in pokvarjenega rodu…« »Prizadevajte si… za posvečenost. Brez nje nihče ne bo videl Gospoda « . Vse kar, narekuje, je upravičeno. Bog ne zahteva ničesar, ne da bi pripravil izpolnitve za tiste, ki ga poslušajo. Mt 5,48 / 1 Pt 1,15 /Flp 2,15 / Heb 12,14.

Pri doseganju popolnosti v krščanskem življenju bo vse poplačano. Kri